Avtorji Objave od dr. Tina Bregant

dr. Tina Bregant

http://familylab.si/o-nas/sodelavci/tina-bregant/

spec. pediatrije, MAES terapevt

Pomen pitja vode za otroke

dr. Tina Bregant
-
0
Pomen pitja vode za otroke

Pitje tekočine je potrebno za vzdrževanje ravnovesja v telesu. Ker imajo otroci več kot 70 % vode v svojem telesu, je potrebna posebna pazljivost, da ne pride do dehidriranosti.

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča za 10 kg težkega otroka pitje enega litra vode na dan. EFSA Scientific Opinion on Dietary Reference Values for Water navaja, da naj bi otroci:

  • v 2. letu zaužili 1,1 litra vode na dan,
  • stari 2-3 let 1,3 litra na dan,
  • stari 4-8 let 1,6 litra na dan.

Če količino zaužite tekočine prilagodimo telesni teži otroka, potem naj:

  • 10 kg težek otrok zaužije 1 liter tekočine dnevno;
  • 15 kg težek otrok 1,25 litra dnevno,
  • 20 kg težek otrok 1,5 litra dnevno,
  • 50 kg težek otrok pa malo več kot 2 litra tekočine dnevno.

Neustrezna pitna voda je nevarna za zdravje

Zdravstveno neustrezna pitna voda predstavlja nevarnost za zdravje ljudi, zlasti za bolj ranljive skupine, med katere sodijo tudi otroci. Običajno velja pravilo, da čim mlajši so otroci tem bolj so občutljivi za okužbe s patogenimi  mikroorganizmi, ki se prenašajo preko pitne vode. Po besedah Ivanke Gale je v Sloveniji pitna voda praviloma ustrezne kakovosti na velikih vodovodih. Iz zdravstveno preventivnega vidika oziroma javnozdravstvenega vidika, so najbolj problematični:

– mali vodovodi, ki oskrbujejo do 1000 prebivalcev, zaradi velikega deleža fekalne onesnaženosti, vodo je treba pred pitjem prekuhati

– in pitna voda s preseženimi koncentracijami nitratov (več kot 50 mg/l), ki je nevarna za zdravje dojenčkov, zato je pitno vodo za dojenčke in otroke treba nadomeščati, npr. z ustekleničeno vodo, oziroma iz previdnostnega principa se jo priporoča tudi nosečim in doječim materam, zaradi preprečevanja možnega vpliva na otroka (preko posteljice oziroma mleka).

Pitja vode ne nadomeščajte s sladkimi sokovi

Uživanje pitne vode je najprimernejši način nadomeščanje tekočine, ki jo izgubljamo dnevno iz organizma preko več poti, npr. z urinom, blatom, skozi kožo (znojenje), v izdihanem zraku, da preprečimo dehidracijo. Pijače, ki vsebujejo nepotrebne ali celo škodljive dodatke, lahko preobremenjujejo otroški organizem, zato se odsvetuje njihovo pitje. »Za žejo odsvetujemo otrokom tudi pitje mleka in 100 % naravnih sadnih sokov, saj vsebujejo znatne  količine ogljikovih hidratov, ki kalorično obremenijo organizem, t. i. prazne kalorije. Svetujemo pitje vode iz pipe, iz katere se voda največ toči, npr. v kuhinji,  ki si jo natočite v čist kozarec,« poudarja dr. Bregantova.

Pomen pitja vode za otroka
Pomen pitja vode za otroka

Dezinfekcija pitne vode

»Kloriranje je najpogosteje uporabljen postopek dezinfekcije pitne vode. Klor uniči bakterije in nekatere viruse, v običajno uporabljenih koncentracijah pa ne uniči parazitov. Postopek kloriranja vode traja vsaj 30 minut. Po zaključku postopka dezinfekcije mora v vodi v vodovodnem omrežju ostati nekaj prostega (preostalega) klora in sicer od 0,3 do 0,5 mg na liter, lahko pa je koncentracija tudi nižja, če glede na okoliščine upravljavec vodovoda zagotavlja stalno mikrobiološko skladnost oziroma ustreznost pitne vode,« pojasnjuje Ivanka Gale. Po stališču Svetovne zdravstvene organizacije, je smerna zdravstvena koncentracija prostega preostalega klora 5 mg na liter vode.

V Sloveniji se ne izvaja preventivno fluoriranje pitne vode (mejna vrednost za fluorid v pitni vodi je 1,5 mg/l). Evropska akademija za otroško zobozdravstvo ne svetuje fluoriranja pitne vode.

Ionizirano vodo lahko pridobimo s pomočjo t. i. ionizatorjev vode, kar pomeni naknadno dodatno obdelavo pitne vode, vendar Ivanka Gale svetuje, da naj otrok uživa pitno vodo iz vodovoda, če je ta zdravstveno ustrezna.

Razvoj komunikacije pri otroku

dr. Tina Bregant
-
0
Razvoj komunikacije pri otroku

Tina Bregant, dr. med., s Pediatrične klinike v Ljubljani, razlaga o sistemu zrcalnih nevronov, ki nam pomaga pridobitev jezika, komunikacijo in življenje v skupnosti. In ravno ponavljanje je ključno pri učenju komuniciranja in samega življenja v civilizaciji. Več v videu.

Pri komunikacije je zanimivo omeniti sistem zrcalnih nevronov. To je sistem nevronom, kater so prvič opisali pri opicah, ko so ugotovili da opica, ko opazuje drugo opico, da se tej opici sprožijo isti aktivacijski potenciali v istem področju, kot pri tisti opici, ki je segla po oreščku in ga dala v usta. To je bilo zelo presenetljivo.

Danes mislimo, da je to sistem nevronov, ki nam omogočajo da se naučimo jezika, komunikacijo in življenje v skupnosti. Eden od vodilnih nevrologov Ramachan celo verjame da so ti zrcalni nevroni odločilni, da živimo v civilizaciji. Okoli 40 000 let pred našim štetjem se je začela civilizacija in to se nekako povezuje z delovanjem teh zrcalnih nevronov, ker možgani se niso toliko spreminjali, verjetno pa se je pridobil ta sistem.

To je sistem komuniciranja, jezika, kajti kako se mi naučimo jezika? Mi se ga naučimo s posnemanjem, otrok ponavlja besede, mi smo mu vzgled, mi smo mu vzor in to je pri govoru izredno pomembno. Če je otrok v zdravem, prijetnem okolju, spet gre podobno kot pri hoji, da je to vrojen mehanizem, je edinstvena značilnost, tako hoja kot tudi govor, ki jo ima samo človek, tega ne najdemo pri nobenih drugih živalskih vrstah, lahko s tem gibanjem, ki je zapisan v naše gene, pa vendar se uresniči le v ljubeči človeški skupnosti. In na to včasih pozabimo, mislimo da je dovolj, da otrok bere, da se z njim pogovarjamo, pogovor je izrednega pomena, pa ne zato, da ponavljamo besede, ampak gre za ljubečo interakcijo med tabo in mano, deliva svoje misli. Čas za pravljico, to je izredno pomembno, dve do tri letniki, to je zelo dragocen čas, to je takrat ko je zunaj tema je pri vas v varnem naročju, in skupaj bereta pravljice, predelujeta situacije, lahko se tudi pogovarjata in to je namen komunikacije.

Se pa z otrokom pogovarjamo kot z odraslim ali uporabljamo pomanjševalnice? Otrok in odrasel morata imeti spoštljiv odnos. Ne gre za enakopraven odnos, tukaj moramo le odrasli vedeti, da smo tisti, ki smo odgovorni za otroka, tudi formalno, pravno in tukaj sploh ni dileme kdo je vodja odnosov. To je naša naloga in naša odgovornost. Ampak je to vzajemen odnos, mi moramo biti tudi do otroka vsaj toliko spoštljivi, kot smo spoštljivi do odraslega. Uporaba pomanjševalnic sem pa tja, kot ljubkovalnic že, navsezadnje jih tudi uporabljamo v odnosih z odraslimi. pootročenje besed in uporaba nekih čudnih besed, za vsakdanja opravila, kot je papcanje, pupcanje, pa ni ustrezno.

Jecljanje pri otroku

dr. Tina Bregant
-
0
Jecljanje pri otroku

Razlika je med pravim jecljanjem, ki je povezano s psihološkim stresom, in fiziološkim jecljanjem, kjer misli prehitevajo otroške besede. Če niste prepričani, strokovnjakinja svetuje, da greste z otrokom k psihologu in/ali logopedu, ti pa bodo povedali, ali gre za prehodno težavo ali pa vas napotili naprej.

Jecljanje se pogosteje pojavlja pri fantih kot pri deklicah. Nekateri menijo, da je to povezano z razlikami v možganih, spet drugi pa so glede tega bolj skeptični. Jecljanje se načeloma pojavi v predšolskem obdobju, med tretjim in petim letom. Nekaj pa je tudi fiziološkega jecljanja, ko otrokove misli prehitevajo besede in to ni tisto jecljanje, ki bi ga želeli popraviti. Jecljanje, ki ga je treba popraviti, je povezano s psihološkim stresom otroka, ki ga okrepi in se potem ponavlja ter ga potem zasledimo tudi v osnovni šoli, v tem primeru pa je včasih potrebna pomoč.

Če se pojavi jecljanje, če ste v dvomih in ne veste kaj bi, in, ali je to še normalno, pojdite k psihologu ali logopedu. Med drugim in tretjim letom naj bi bili otroci pri psihologu tudi pregledani, lahko pa otroka k psihologu peljete, da se prepričate ali je vse v redu in rešite še kakšne ostale dileme. K logopedu pa pojdite, kadar se vam zdi, da ima otrok težave pri izrekih in pri komunikaciji.

Razvoj govora pri otroku in učenje jezika

dr. Tina Bregant
-
0
Razvoj govora pri otroku in učenje jezika

Tina Bregant, dr. med. s Pediatrične klinike v Ljubljani razkriva, da so vsi dojenčki otroci sveta, nekje do devetega meseca. Kar pa pomeni, da prepoznavajo glasove in se na njih odzivajo, ne glede na to, v katerem jeziku.

Po eni študiji so vsi otroci sveta dojenčki do približno devetega meseca. Kaj to pomeni? Da se odzivajo enako in tudi prepoznavajo glasove, besede bodisi da so v japonščini bodisi da so v angleščini. Pri devetih mesecih pa se v možganih zgodi ena taka transformacija ali selektivni pristop in otrok kar naenkrat začne bolje prepoznavat, se odzivati na besede maternega jezika. Če so starši angleži in doma govorijo angleško, se bo otrok okoli devetega meseca bolje odzival na besede angleščine, kot na japonske. Nekateri narodi nekaterih glasov ne poznajo, Italijani imajo pri izgovorjavi nekaterih črk težave, ampak to so razlike maternega jezika.

Sluh je zelo pomemben pri razvoju, za samo ponavljanje izreka besed pa mora biti zrel tudi ta aparat. Včasih je preprosta stvar, kot je priraščen jeziček, je kratek in ni sposoben dovolj lepega, gladkega gibanja, takrat moramo ta frenulum prerezati. Če je ta priraščenost zelo huda, vidimo že pri dojenčku, ki ima težave pri požiranju pri hranjenju. Pri nekaterih pa to odkrijemo šele okoli drugega leta. Šele takrat odkrijemo, da je potrebno preveriti frenulum, da sprostimo jeziček, ga osvobodimo, da se lahko svobodno giblje po votlini. Jezik je izredno pomemben organ pri govoru.

Uporaba trampolina in ostale gibalne igre

dr. Tina Bregant
-
0
Uporaba trampolina in ostale gibalne igre

Trampolin imajo otroci zelo radi, vseeno pa strokovnjakinja Tina Bregant, dr. med. s Pediatrične klinike v Ljubljani opozarja, da ni najbolj fiziološki in da je guganje bolj primerno, saj tako otrok trenira svoj občutek za ravnotežje. Ne glede na vse, pa je najbolj koristno, da je gibalna aktivnost čim bolj raznovrstna in zanimiva.

Trampolin imajo otroci sicer zelo radi, ker skačejo. Morate pa vedeti, da se povezuje z določenimi poškodbami. Trampolin ni najbolj fiziološki. Medtem ko guganje na gugalnici pa je. Kaj takrat otrok dela? Takrat trenira svoj vestibularni aparat, občutek za ravnotežje, kar imajo otroci izredno radi. Ne najdemo veliko trampolinov v naravi, guganje na vejah pa poznajo tudi naši bližnji sorodniki. Jaz sama mislim, da zelo raznovrstna gibalna aktivnost je krasna. Bolj ko je raznovrstna, več kot jo ponudimo otrokom, boljše je.

Ne smemo pa pretiravati. Ne smemo otroku ponuditi le eno smer, temveč čim bolj pestro in raznoliko. Zato je smiselno, da gre otrok na poligon, da teka, da hodi, da se sprehaja, da brca žogo, da zapleše kolo, da z nami koraka naša četitca koraka in da se ima ob tem lepo. Ob vsem tem se ne samo gibalno ostri, v igrah spoznava tudi pravila socialnega vključevanja v družbo, v družbo sovrstnikov, nauči se določenih pravil, ki jih mora upoštevati. Tudi, če hočete, pri preprostem plezanju na tobogan ve, da mora počakati v vrsti za drugim. Skratka, gibalna igra ni samo gibalna igra ali športna aktivnost, kot jo razumemo mi odrasli. Mi gremo včasih na rekreacijo, da nekaj naredimo zase, za svoje telo. Otrok se ne giba samo zato. otrok z gibanjem spoznava svet in sebe, svoje telo. Otrok mora šele spoznati pravila svojega telesa.

S katerimi aktivnostmi otrok lahko nadgradi gibalne vzorce

dr. Tina Bregant
-
0

Na začetku je najbolj pomembna žoga, kasneje pa aktivnosti, kot so ples, glasba, plavanje, poligoni, izštevanke, ki vplivajo na kasnejše znanje matematike.

Otrok do tretjega leta uživa v spontanem gibanju in tudi velik del možganov je povezanih z gibanjem. Na takšen način otroci raziskujejo z gibanjem, spoznavajo okolje in zelo uživajo v tem. Gibanje in možgani so zelo povezani. Najprej kobacanje nato pa hoja. Nekako ob enem letu shodijo, so pa res stabilni nekako pri dveh letih. Otroci imajo radi žogo, prej da jo samo primejo in kobacajo z njo, nekako po 2. letu pa je nogomet eden najboljših načinov gibanje in pa poligon in prepreke. Ker zelo krepijo koordinacijo, izostrijo mišice in naš vid.

Kakršnakoli druga težava recimo vid, to ne pomeni, da nismo dovolj gibalno razviti, ampak morda ne bomo mogli biti dovolj gibalno razviti, ker ne vidimo dobri. Vse je zelo povezano. Nato je zelo dobro tudi plavanje, najprej z obroči, ki so prilagojeni težo, pa nato še rokavčki in kače, prve plavalne gibe pa že naredijo nekje ob petem letu. Potem pa seveda še ples, je ritem in ogromno matematike v izštevanki in to obdobje je zelo pomembno, in korakanje, ples to zelo dobro spodbuja. Prav tako je za matematiko, je zelo dober peskovnik, pa sestavljanke. Predšolski otrok je zato sam po sebi zelo kompleksna sestavljanka veščin, ki jih otrok osvoji pred vstopom v šolo.

Hoja po stopnicah

dr. Tina Bregant
-
0
Hoja po stopnicah

Najprej se jo uči s plazenjem, predvsem navzgor, saj je plazenje navzdol težje. Nekje pri 16. mesecih se pojavi tudi že hoja vzratno in takrat otrok že zmore hojo navzgor, okoli drugega leta pa otrok ob opori ograje večinoma že zmore samostojno hojo po stopnicah. Zanimiv posnetek s primeri.

Hoja po stopnicah ni tako enostavna, kot se zdi. Že sami vemo, da če smo zaspani ali da je tema, da nam je težko. Otrok se nauči tako, da se začne plaziti, predvsem navzgor, ne gre pa mu še navzdol. Okrog 2. leta pa gre lahko že gor in dol.

Potrebna je globinska percepcija. Treba je imeti ritem za hojo navzgor in navzdol, ki se pa še bolje razvije med drugim in tretjim letom.

Kdaj je otrok sposoben risanja in začetki opismenjevanja

dr. Tina Bregant
-
0

Strokovnjakinja Tina Bregant, dr. med., s Pediatrične klinike v Ljubljani, pojasnjuje, da opismenjevanje ne zajema samo pisanja črk, temveč tudi začetke risanja.

Pravzaprav takrat, ko mu damo svinčnik. Ob enem letu je sposoben zanesljivega sedenja in tudi pri enem letu, če mu daste barvico, bo že čečkal. To ne bo neka smiselna risba, ampak naučil se bo pravzaprav, kako držati svinčnik. To ne bo pravilna drža svinčnika. Ne bo držal takole. Večina bo držalo tako ali na kakšen bolj izviren način. Vendar mora dobiti v roke to pišečo palčko, da se nauči z njo rokovati.

Okoli drugega leta je že sposoben narisati črte in že se tam okoli tretjega leta pojavi prvi glavonožec. Že nariše obraz, oči, nos in usta. In že pove, kaj je narisal. Do določene mere lahko prepoznamo, kaj je narisal. Zelo so mi pri srcu te slike predšolskih otrok, ko se tik pred vstopov v šolo pojavi rentgensko slikanje, ko otrok nariše kaj je znotraj, kaj je v avtu ali če je mama noseča, nariše dojenčka noter v trebuhu. Te otroške slike zelo veliko povedo o otroku. Ob vstopu v šolo, ko se začne opismovanje. Opismovanje ni samo pravilno pisanje črke A, že pri treh letih vam lahko otrok nariše črte, ki spominjajo na neko zelo odraslo nečitljivo pisavo, otrok že prepoznava in to so ti začetki pisanja. Tako da opismovanje ne zajema samo pravilnega pisanja črk, ampak tudi zvezne, gladke gibe, ki jih otrok sposoben narediti s pisalom.

Urjenje otrokovih veščin na poganjalcu, triciklu, kolesu

dr. Tina Bregant
-
0
Urjenje otrokovih veščin na poganjalcu, triciklu, kolesu

Strokovnjakinja Tina Bregant, dr. med., s Pediatrične klinike v Ljubljani, podaja nekaj nasvetov pri uporabi poganjalca, tricikla in kolesa.

Veliko otrok vidimo na triciklu, voziček postane premajhen in otrok ne vidi več sveta okrog sebe. Najprej je po navadi tricikel, potem kolo. Kdaj gre otrok lahko na kolo, kdaj je sposoben, da sam zavrti? Pozabili smo še na poganjalec, ki je tudi zelo priljubljen.

Poganjalec in tricikel urita različne otrokove veščine. Na poganjalcu, ki nima pedal, je pravzaprav najbolj važno, da otrok drži ravnotežje, da zna dvignit noge in se čim dlje peljat naravnost. Tam torej mojstri druge veščine kot na triciklu, kjer pa res gre za fizično porivanje padal. Tudi tricikli se med sabo zelo zelo razlikujejo.

Imate tudi takšne, ki so sami po sebi zelo nefiziološki, ki otroku pravzaprav ne omogočajo vrtenja teh pedal, ravno samo z zelo močno silo in tudi noge niso v takšnem položaju, kot bi bilo zaželeno, da bi bile. Pri teh pripomočkih, je smiselno, da res kupujemo preizkušene modele.

Seveda je potrebno vedno nastaviti na pravilno višino, ne pozabit na čelado. kar se Janezek nauči, to Janez zna. Se pa strinjam, da je včasih v tem zgodnjem obdobju čelada bolj ovira kot zaščita in ja, če čelada ni dobro pritrjena in pleše na glavi, potem je morda res dopustno, da otrok te čelade nima, ker je že tako ali tako veliko novih zadev, ki se jih mora otrok navaditi. Ampak ob vožnji s triciklom, pognajalcem in s čelado tako večino otrok ob vstopu v šolo že zna voziti kolo, nekateri še potrebujejo pomožne koleščke, ampak večina jih pa že zmore brez.

Navajanje otroka na samostojno hranjenje in razvoj fine motorike

dr. Tina Bregant
-
0
Navajanje otroka na samostojno hranjenje in razvoj fine motorike

Tina Bregant, dr. med., Pediatrična klinika Ljubljana, pojasnjuje, da je samostojno hranjenje bolj odvisno od tega, kdaj mu to pustijo starši kot pa od same sposobnosti otroka, saj se že npr. devetmesečniki znajo sami nahraniti. Samostojno hranjenje pa je odvisno tudi od fine motorike otroka, ki se vrti okoli sposobnosti drobnih mišic rok, torej samega držanja pribora in majhnih predmetov.

Tukaj so zelo velike razlike, in ne v tem, kdaj otrok to lahko naredi, ampak kdaj mu to starši dovolimo.

Veste, da pravzaprav že devetmesečni suvereno že sam sebe nahrani. seveda to ne bo lepo hranjenje, vse bo umazano naokoli in pod mizo ampak iz lastnih izkušenj, pri mojih otrocih je bilo meni strašno pomembno, da otrok je sam. lepo, ne lepo, umazano, me ni tako zanimalo, kot pa ta samostojnost hranjenja. Otrok se žličke zelo hitro navadi, tudi pri žličkah že lahko pije, če naprimer ni imel dude boste zelo hitro videli kako lahko hitro začne piti po žličkah. Že te ad3 kapljice, ki jih dajemo po žličkah, že praktično novorojenček zna popit po žlički. Žličko sam držat v roki pa je seveda potrebna moč in fina motorika.

Do sedaj smo govorili o tej grobi motoriki, teh grobih gibalnih veščinah kot je hoja, to je pa fina motorika ki se gre predvsem za te drobne mišice, zlasti rok, ki pa so za nas izredno pomembne. Pri devetih mesecih je otrok sposoben pobrat rozino in če mu jih daste na krožnik jih bo kaj hitro vse pobral in pojedel. Ne bo se zmotil in jih dal za uho, ne ne, jo bo dal pravilno v usta, ne bo težav s koordinacijo. To, potem pa se nekako pri dveh letih že pojavi škarjasti prijem, kar pomeni, da otrok že zna uporabljat škarje, seveda otroške ne ostre. Ampak, saj pravim to so mejniki, ki so odvisni ali starši sploh pomislimo, da bi dali dvoletniku škarje, ali pomislimo da bi dali triletniku šivanko v roke in bi ta poskušal nekaj zašiti. Zapenjanje gumbov, zadrga že nekako med drugim in tretjim letom. Vezalke se mi zdi, da so že malo bolj zapletene in da tudi danes otroci niso zmožni zavezat vezalke in tudi starši raje kupujemo čevlje z ježkom, ker je hitreje. Ampak tudi ježka se je potrebno naučiti zapet in odpet in je potrben drugačen gib kot pa pri zavezovanju.

12345Stran 3 od 5
© BabyBook.si - Mogenas, d. o. o. | Made by IN Pisarna