Rojstvo otroka prinaša partnerjema nove izzive. Spremembe, ki se v partnerskem odnosu zgodijo, ko se moški in ženska učita biti mama in biti oče, so različne od para do para. Kljub temu, da se večina bodočih staršev zaveda, da prihod otroka prinaša ne zgolj veselje, nepozabne trenutke in nepopisne občutke sreče, temveč tudi neprespane noči, utrujenost, skrbi in nove odgovornosti, se zna zgoditi, da so prvi tedni in meseci z otrokom precej naporni.
Raziskave kažejo, da realna pričakovanja, ki jih partnerja oblikujeta v času nosečnosti, vplivajo na to, da bo prvo leto z otrokom lažje, kot če rojstvo otroka pričakujejo z nerealnimi pričakovanji – npr. s pričakovanji, da bo otrok popestril njun dolgočasen odnos, s pričakovanji, da se bodo zamere in konflikti razrešili sami od sebe ipd. Eno izmed priporočil za bodoče starše se gotovo usmerja na to, naj oblikujejo čim bolj realno predstavo o tem, kaj jih čaka, ko bodo kar naenkrat postali odgovorni za drobno bitje. Ta pričakovanja lahko oblikujejo na podlagi izkušenj drugih staršev, prijateljev in znancev, ki imajo otroke ter na podlagi informacij iz literature, medijev, interneta ipd. Realno pričakovanje, v katerem bo prostor tudi za neprijetna čustva, za utrujenost, neprespanost in obup, ko otroka npr. ne bodo znali potolažiti, za pomanjkanje časa ipd. bo, kljub temu, da morda zveni precej pesimistično, bolje pripravi bodoča starša na to, kar jih čaka kot idealna podoba življenja v družini. Po rojstvu otroka bosta tako presenečena, ko bosta imela več časa zase, kot sta pričakovala, ko bo otrok več spal, kot sta pričakovala, ko bo hranjenje hitreje steklo, kot sta pričakovala ipd. Takrat pa, ko bo naporno, naj se zavedata, da bo vsak dan lažje. Da mine vse, kar je težko in ostanejo le prijetni spomini.
Po rojstvu otroka se spremembe dotaknejo različnih področij, kot so navade, razdelitev dela, interesi, prosti čas, spolnost ipd. Vendar bolj kot to, kaj se na teh področjih spremeni, je pomembno, kako se moški in ženska ob tem počutita. Ne gre torej toliko za to, da je npr. običajno spolnosti po rojstvu otroka manj, temveč, ali se partnerja lahko razumeta v tem, zakaj enemu ni do tega in drugemu toliko pomeni. Zanimivo je, da so se očetje na Švedskem v prvih mesecih po rojstvu otroka bolj pritoževali čez to, da jim manjka »čustvene bližine«, tega da jih ženska vidi kot moškega in ne le kot očeta, ne pa spolnega odnosa samega po sebi. Bistveno si je deliti čustva, svojo stisko, nezadovoljstvo in vse, kar se prebuja ob učenju nove vloge. In ob tem ostajata zvesta samemu sebi in svoji viziji. Že v času nosečnosti ustvarjata namreč neko skupno vizijo, ki ju še bolj povezuje. Vizijo o tem, kako bo. Lahko se o tem tudi pogovarjata:
- kaj pričakujeta,
- kako konkretno bosta ravnala v različnih situacijah: npr. kako bosta skrbela za otroka, če otrok ne bo ponoči nič spal, kdo bo vstajal, previjal ipd.
- o razdelitvi dela, ki ga kar naenkrat postane veliko. Kdo bo kuhal, pral in likal ipd.?
Pri tem ne gre za načrt, od katerega se ne odstopa, temveč za to, da vesta, da bosta zmogla četudi bo morda težko. Da pri vzpostavljanju novega ritma ne bosta sama. Da ob tem ne bosta pozabila nase, na svoje potrebe in želje, tudi ob družbenih pritiskih, kaj je prav in kaj ne (npr. naj bo oče prisoten pri porodu ali ne zahteva od partnerja, da si povesta, kaj komu pomeni in kako se ob tem počutita). V času nosečnosti se partnerjema lahko pojavljajo različna vprašanja, kako bo, ko bova postala mama in oče in za naju ne bo več veliko časa. Npr. se bova slišala takrat, ko se bova počutila odtujenega? Bova zmogla razumeti drug drugega, kako ne zmoreva več prenašati otrokovega joka? Se bova postavila zase in ne bova podlegla »pametnim nasvetom«, kako in kaj naj delava, čeprav sva se odločila in čutiva drugače? Ali boš še imela čas za najine sladke trenutke, sedaj, ko boš poljube trosila najinemu otroku?
Raziskave kažejo, da je po rojstvu otroka gospodinjskega dela še več, zato naj v prvih mesecih po rojstvu otroka povabijo tudi svoje starše k pomoči. Vendar pri tem naj bosta partnerja tista »ta glavna«, ki postavljata mejo in staršem tudi povesta, kam in kako si želita, da so vključeni. Z rojstvom otroka se rodijo tudi babice in dedki in nove priložnosti, da se odnosi s starši vzpostavijo na nov način. Partnerja naj tako sprejmeta ponujeno pomoč, bodisi praktično bodisi čustveno, vendar naj opredelijo, kaj in koliko naj bo te pomoči, zato, da bo zanje še sprejemljivo. Novopečene babice in dedki radi pomagajo pri gospodinjskih delih, počutili se bodo vključeni v dogajanje nove družine, hkrati pa bodo tudi mamico in očka malce razbremenili. Takrat je priložnost, da se tudi malce odpočijeta. Seveda pa naj se partnerja že v času nosečnosti čim bolje organizirata okrog povečanih opravil, ki ju čakajo (npr. naj pripravijo hrano v zmrzovalnik, naj se pozanimata, kako je z nakupi preko interneta ipd.), posebno takrat, ko v bližini nimata nikogar, ki bi jima kdaj pa kdaj priskočil na pomoč.
Vredno pa je opozoriti, da je za partnerski odnos običajno po rojstvu otroka zasenčijo aktivnosti povezane s starševsko nalogo, vendar bolj kot čas posvečen drug drugemu in skupne aktivnosti, ki so bile prisotne preden sta postala starša (npr. kino, fitnes, izleti ipd.), so pomembni drobni, vsakdanji trenutki, ko imaš občutek, da nisi sam (npr. skupno pospravljanje, ali le kakšna urica ležanja ob televiziji ipd.).
Dobre priprave, vključno z realnimi pričakovanji ter oblikovanjem povezanosti med dvema, bo prispeval, da bodo prvi tedni in meseci prijetni in da bo v novi družini prostor za vse tri.
Da bosta moški in ženska, torej novopečena mamica in očka, slišala to, kako se počutita in delila z drugim svoja čustva ter slišala tudi malega otroka, ki ju bo nagovarjal do konca življenja.