»Odnosi v družini so vedno prostor soustvarjanja odnosov glede na potrebe in želje družinskih članov, s tem pa seveda tudi prostor, kjer so možnosti za razvoj najbolj intenzivnih in globokih konfliktov,« razlaga dr. znan. Mija Marija Klemenčič Rozman, družinska terapevtka in psihoterapevtka.
Odrasli otroci so odrasli ljudje
Odrasle otroke najpogosteje spravljajo v stisko situacije, ko se starši do njih še vedno vedejo kot da so otroci, torej želijo zanje poskrbeti, jim svetovati … Kar je pogosto razumljeno kot »vtikanje staršev v njihova življenja«. Klemenčič Rozmanova kot primer izpostavlja situacije »ko starši svojim odraslim otrokom, ki so medtem tudi sami že postali starši, komentirajo vzgojo, delijo nasvete, kako bi morali z otrokom postopati, kaj je prav v vzgoji in kaj ne, ko se ne držijo dogovorov, kakšne nagrade, darila ali koliko sladkarij naj kot stari starši kupijo otroku …«. To je velikokrat razlog za to, da odrasli otroci ostreje postavijo meje v odnosih s svojimi starši, kar običajno pomeni več razdalje v odnosih, ki jo slednji pogosto razumejo, kot da njihovi odrasli otroci ne želijo imeli več stika z njimi. V večini primerov to ne drži, saj si odrasli otroci še vedno želijo pristnega stika s svojimi starši – ohraniti želijo posebno medsebojno vez ljubezni in hkrati spoštovati meje drug drugega.
Sklenite kompromis
Nekateri starši z otroki vzpostavijo odnos, ki temelji predvsem na skrbi in nadzoru. Zaradi tega se jim lahko zgodi, da ne uvidijo, kdaj otroci odrastejo. To se kaže denimo pri starših, ki so kot samoumevno doživljali to, da so se pretirano zanimali za šolsko ali študijsko delo, za zasebno življenje otrok, za sodelovanje pri odločitvah, ki se tičejo otrokovih življenjskih izbir (npr. izbira študija, izbira partnerja, možnost odselitve od doma …) ali pa so bili z otroki v medsebojno močno prepletenih odnosih (npr. so z otrokom delili svoje intimne zgodbe v partnerstvu, so ga imeli za poslušalca in svetovalca, ko so se znašli v lastnih težavah itd.). Ti starši pogosto najtežje razumejo, da je njihov otrok avtonomno, samostojno bitje in da predvsem s prehodom v odraslo dobo ta otrok, ki je seveda medtem že odrasel, ima ali pa si vsaj želi imeti tudi svoje lastno, neodvisno življenje.
Klemenčič Rozmanova zaključuje: »Kadar smo kot starši v dvomih, morda razočarani, ker otrok ni sledil načrtom ali upom, ki smo jih polagali vanj, nam naši otroci s tem, ko izbirajo svojo pot, pravzaprav z dejanji sporočajo naslednje: Ne boj se, še vedno sem tvoj otrok in to bom ostal ne glede na starost. Starševska vez ne preneha. Vendar če si želiš kvalitetnega odnosa z menoj, potem me moraš videti toliko starega, kolikor v resnici sem. To, da imam svoje življenje in ga morda živim drugače, kakor bi si zame želel/a ti, je odraz tega, da si dobro opravil/a svojo starševsko vlogo. Postal sem namreč samostojen človek, ki se želim in zmorem odločati zase.«
