Avtorji Objave od Božena Stritih

Božena Stritih

http://www.najdihojca.si/

predšolska psihologinja in integrativna psihoterapevtka, Vrtec Najdihojca

Napake so del življenjskega učenja

Tudi starši delamo napake, iz katerih se lahko nekaj naučimo. Imamo svoja prepričanja in »slike v glavi« o tem, kaj je »dobra vzgoja« ter svoja pričakovanja, kakšen naj bi naš otrok postal. To je vedno povezano z lastnimi izkušnjami s starši iz otroštva, delno pa je posledica zavestne odločitve, kakšni starši želimo biti svojemu otroku.

Vedenje otroka kot posledica vedenja staršev

Mnogi starši ne prepoznavajo lastnega vedenja in kakšne posledice ima na vedenje otroka.
Avtoritarni starši pogosto spregledajo, da je otrok poleg tega, da je priden, ubogljiv ter poslušen, tudi negotov vase, manj samostojen in bolj odvisen od odraslih. Ko odraste, postane nergač, življenje doživlja, kot da mu ni naklonjeno, težko oblikuje lastno mnenje in držo, in zato vedno išče »vodjo«, na katerega se rad jezi.

Starši, ki želijo biti svojemu otroku »prijatelji« in so mnenja, da se morajo o vsaki stvari z otrokom »pogovoriti«, ne glede na otrokovo starost. Nemalokrat spregledajo, da tak način vzgoje na otroka prelaga preveliko breme, ker še ne zmore razumsko dojeti mnogih situacij in odgovornosti, ki mu jih nalagajo starši.

Starši, ki prisegajo na »svobodo otroka«, so nemalokrat presenečeni, da je njihov otrok neobčutljiv za potrebe drugih, egoističen, zahteva pozornost le zase, po drugi strani pa je negotov, ker nima »orientacije«, mej, kaj je še sprejemljivo vedenje in kako s svojim obnašanjem deluje na druge.

Precenjeno dojemanje in razumevanje otrok

Starši predšolskih otrok pogosto precenjujejo otrokovo dojemanje in razumevanje stvari, dogodkov in sveta. Otroku pripisujejo sposobnosti, ki daleč presegajo njegovo starost. Otrokov nasmeh, ko mu nekaj pripovedujejo, razumejo, kot da jim otrok sledi in so prepričani, da prav dobro razume, kaj zahtevajo od njega. Potem so nemalokrat presenečeni, ko sta otrokova reakcija in vedenje popolnoma drugačna od pričakovanega. Otrokovo moteče vedenje pa si razlagajo kot otrokovo upiranje njihovi avtoriteti in so nad njim razočarani. To se pogosto dogaja staršem dvoletnikov, ko se v otrokovem obnašanju pojavi trma in kljubovalno vedenje. Starši otroku nekaj prepovedo, potem pa si trmo razlagajo, kot da otrok že ve, kaj bi moral narediti, pa tega noče.

Čustveno stanje otroka odraz prepričanja staršev

Otrokom starši radi pripisujejo čustva, ki so bolj odraz njihovih prepričanj, kot pa otrokovega čustvenega stanja. Radi npr. zamenjujejo žalost z jezo in so na otroka sami jezni, če npr. joka, ko se zjutraj vrtcu poslavljajo (ali pa celo rečejo, kako se oni sami »žalostni«, ker se otrok obnaša drugače, kot pričakujejo). Starši pogosto ne zdržijo otrokovih avtentičnih čustev in ga poskušajo preusmeriti, čeprav je otrokovo čustveno reagiranje popolnoma primerno za dano situacijo, npr. otrok joka, ko se mora posloviti od staršev. Starši ga pogosto poskušajo prepričati, da je jok neprimeren in da se mora otrok obnašati drugače. (Podobna je situacija, ko se začne dvoletnik razburjati, če ne dobi nečesa, kar si močno želi.) Jeza in razočaranje sta popolnoma ustrezni otrokovi reakciji na postavljeni »ne«, starši pa poskušajo otroka na vse načine odvrniti od čustvenega reagiranja, tako da ga besedno prepričujejo, kako bi se moral obnašati in čustvovati drugače. Ne znajo pa zdržati in prenesti otrokovega (negativnega) čustvovanja in hkrati vztrajati pri svojem »ne«.

Vedenje staršev in nesamostojnost otroka

Starši s svojim vedenjem podaljšujejo otrokovo odvisnost od njih in ne podpirajo njegove samostojnosti in učenja prek lastnih izkušenj. Otroka še dolgo potem, ko bi naj res veliko hodil in razvijal svoje bazične motorične sposobnosti in spretnosti, še vedno vozijo v otroških vozičkih (in v avtu), ker se jim nekam mudi ali pa je to bolj udobno zanje. (To je lepo vidno popoldne v vrtcu, ko se staršem mudi in otroka raje nesejo v avto ali naložijo v voziček, namesto da bi si vzeli čas in z otrokom hodili, kamor so namenjeni.) Potem pa so mnogi presenečeni, ker je otrok (še vedno) motorično nespreten in neroden ter pogosteje pade, če tla niso popolnoma ravna.

Kako otroka obleči za vrtec

Božena Stritih, psihologinja iz Vrtca Najdihojca, priporoča: »Otrok naj bi bil v vrtcu oblečen tako, da mu je omogočeno neovirano gibanje (tekanje, plezanje) in sodelovanje v ostalih aktivnostih (kot so npr. ustvarjanje z vodenimi barvicami, uporaba lepila, igra v peskovniku, igra z vodo …). Za to so primerna udobna oblačila, ki se lahko umažejo ali celo strgajo (npr. če otrok teka po igrišču in pade na kolena).« Še posebej to velja za deklice, ki jih starši prepogosto ne oblečejo za aktivno preživljanje časa v vrtcu, pove Božena Stritih in nadaljuje: »Da bo otroku udobno in da bo kar se da samostojen pri dnevni rutini (oblačenje, hranjenje), morajo biti oblačila temu primerna – otrok naj ne bi oblačili v tesne in manj udobne hlače (to so navadno kavbojke), oblecite jim torej trenirke, pajkice, udobna krilca brez pasov, ki se zapenjajo z gumbi (da si jih otrok lažje sam sleče oz. obleče).« Prav tako pa otroci zaradi varnosti naj ne bi nosili nakita.

Redno pregledovanje nahrbtnikov

»Otroci naj imajo v vrtcu oblačila, v katera se lahko preoblečejo, če se polijejo oz. zmočijo (pri igri z vodo, pri kosilu, pri uporabi stranišča),« zato Božena Stritih svetuje staršem: »Redno pregledujte nahrbtnike oz. vrečke z rezervnimi oblačili, po potrebi pa prinesite čista, suha in primerno velika oblačila, spodnje perilo ter nogavice.«

Čevlji – udobni in primerno veliki

»Čevlji naj bi bili udobni in primerno veliki. Otroci so radi samostojni, temu pa je primerna obutev, ki ne zahteva zavezovanja in pomoči odraslega. Čevlji naj bodo vsaj do šole »na ježka«, copati pa natakljivi (brez zapenjanja). Danes pediatri priporočajo copate, ki omogočajo hojo, kot da je otrok bos. Torej nobenih trdih ortopedskih copat ali čevljev. Izjema so otroci s posebnimi potrebami, ki so gibalno ovirani in potrebujejo za hojo ortoze (opornice za noge) oz. posebej zanje narejene ortopedske čevlje.«

Bose noge

Pediatri in razvojni pediatri še priporočajo, da so otroci čim več bosi (tako hojo omogočajo mehki copati, nogavičke, ki ne drsijo ter popolnoma bose noge), še zlasti, ko se igrajo zunaj v peskovniku ali tekajo po travniku. Po besedah Božene Stritih je mnoge starše (neutemeljeno) strah, da se bo otrok tako poškodoval in zato ne odobravajo, da bi bil otrok bos ali v nogavičkah, ki simulirajo boso nogo.