Tudi starši delamo napake, iz katerih se lahko nekaj naučimo. Imamo svoja prepričanja in »slike v glavi« o tem, kaj je »dobra vzgoja« ter svoja pričakovanja, kakšen naj bi naš otrok postal. To je vedno povezano z lastnimi izkušnjami s starši iz otroštva, delno pa je posledica zavestne odločitve, kakšni starši želimo biti svojemu otroku.
Vedenje otroka kot posledica vedenja staršev
Mnogi starši ne prepoznavajo lastnega vedenja in kakšne posledice ima na vedenje otroka.
Avtoritarni starši pogosto spregledajo, da je otrok poleg tega, da je priden, ubogljiv ter poslušen, tudi negotov vase, manj samostojen in bolj odvisen od odraslih. Ko odraste, postane nergač, življenje doživlja, kot da mu ni naklonjeno, težko oblikuje lastno mnenje in držo, in zato vedno išče »vodjo«, na katerega se rad jezi.
Starši, ki želijo biti svojemu otroku »prijatelji« in so mnenja, da se morajo o vsaki stvari z otrokom »pogovoriti«, ne glede na otrokovo starost. Nemalokrat spregledajo, da tak način vzgoje na otroka prelaga preveliko breme, ker še ne zmore razumsko dojeti mnogih situacij in odgovornosti, ki mu jih nalagajo starši.
Starši, ki prisegajo na »svobodo otroka«, so nemalokrat presenečeni, da je njihov otrok neobčutljiv za potrebe drugih, egoističen, zahteva pozornost le zase, po drugi strani pa je negotov, ker nima »orientacije«, mej, kaj je še sprejemljivo vedenje in kako s svojim obnašanjem deluje na druge.
Precenjeno dojemanje in razumevanje otrok
Starši predšolskih otrok pogosto precenjujejo otrokovo dojemanje in razumevanje stvari, dogodkov in sveta. Otroku pripisujejo sposobnosti, ki daleč presegajo njegovo starost. Otrokov nasmeh, ko mu nekaj pripovedujejo, razumejo, kot da jim otrok sledi in so prepričani, da prav dobro razume, kaj zahtevajo od njega. Potem so nemalokrat presenečeni, ko sta otrokova reakcija in vedenje popolnoma drugačna od pričakovanega. Otrokovo moteče vedenje pa si razlagajo kot otrokovo upiranje njihovi avtoriteti in so nad njim razočarani. To se pogosto dogaja staršem dvoletnikov, ko se v otrokovem obnašanju pojavi trma in kljubovalno vedenje. Starši otroku nekaj prepovedo, potem pa si trmo razlagajo, kot da otrok že ve, kaj bi moral narediti, pa tega noče.
Čustveno stanje otroka odraz prepričanja staršev
Otrokom starši radi pripisujejo čustva, ki so bolj odraz njihovih prepričanj, kot pa otrokovega čustvenega stanja. Radi npr. zamenjujejo žalost z jezo in so na otroka sami jezni, če npr. joka, ko se zjutraj vrtcu poslavljajo (ali pa celo rečejo, kako se oni sami »žalostni«, ker se otrok obnaša drugače, kot pričakujejo). Starši pogosto ne zdržijo otrokovih avtentičnih čustev in ga poskušajo preusmeriti, čeprav je otrokovo čustveno reagiranje popolnoma primerno za dano situacijo, npr. otrok joka, ko se mora posloviti od staršev. Starši ga pogosto poskušajo prepričati, da je jok neprimeren in da se mora otrok obnašati drugače. (Podobna je situacija, ko se začne dvoletnik razburjati, če ne dobi nečesa, kar si močno želi.) Jeza in razočaranje sta popolnoma ustrezni otrokovi reakciji na postavljeni »ne«, starši pa poskušajo otroka na vse načine odvrniti od čustvenega reagiranja, tako da ga besedno prepričujejo, kako bi se moral obnašati in čustvovati drugače. Ne znajo pa zdržati in prenesti otrokovega (negativnega) čustvovanja in hkrati vztrajati pri svojem »ne«.
Vedenje staršev in nesamostojnost otroka
Starši s svojim vedenjem podaljšujejo otrokovo odvisnost od njih in ne podpirajo njegove samostojnosti in učenja prek lastnih izkušenj. Otroka še dolgo potem, ko bi naj res veliko hodil in razvijal svoje bazične motorične sposobnosti in spretnosti, še vedno vozijo v otroških vozičkih (in v avtu), ker se jim nekam mudi ali pa je to bolj udobno zanje. (To je lepo vidno popoldne v vrtcu, ko se staršem mudi in otroka raje nesejo v avto ali naložijo v voziček, namesto da bi si vzeli čas in z otrokom hodili, kamor so namenjeni.) Potem pa so mnogi presenečeni, ker je otrok (še vedno) motorično nespreten in neroden ter pogosteje pade, če tla niso popolnoma ravna.
