7 načel povezovalnega starševstva

0
385

V središču sočutne vzgoje, ki se jo, zaradi nerazumevanja njenih načel in izhodišč, pogosto zamenjuje s permisivno vzgojo, stoji odnos med otrokom in starši. Temu odnosu daje pečat potreba otroka, da se čustveno naveže na starša ter instinkt staršev, da za otroka skrbijo.

Otrok je v tem odnosu odvisen od staršev in jima popolnoma zaupa, kar slednjima omogoča, da ga vzgojita, pri čemer morata upoštevati njegove potrebe in tudi individualnost.

Malčki potrebujejo usmerjanje in vzgojo, saj so ob rojstvu ‘nepopisan list papirja’. Starši se zavedajmo, da sta pri vzgoji ključnega pomena povezovanje in gradnja odnosa med otrokom in staršem, kar predstavljata osnovo vzgoje oz. discipliniranja. Na strani staršev je, da otroka vzgojijo in mu pomagajo dozoreti, saj so otroci ko se rodijo nezreli in naklonjeni impulzom ter nagonom.

Kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld govori o 7 načelih naravne vzgoje, ki temelji na čustveni navezanosti med otrokom in staršema.

1. načelo: Za spreminjanje otrokovega vedenja uporabite pristop povezanosti in ne ločitve oz. izolacije.

Namesto, da otroka grajate ali ga za kazen osamite, kar ga bo le še bolj odvrnilo od vas, se z njim povežite. Slabo obnašanje prekinite npr. s komentarjem: »Hej, vidim, da se prav zabavaš.« Pri tem naredite očesni stik z otrokom, poskusite izzvati tudi nasmešek. Nato ga pokličite k sebi, ga povabite na kratek sprehod in se z njim pogovorite o tem, kaj se je zgodilo ter mu dajte usmeritve. Bistvo je: najprej se povežite z otrokom, šele nato mu dajte usmeritve.

2. načelo: Poudarek naj bo na odnosu in ne na negativnem dogodku ali težavi.

Kadar je otrok do nas nespoštljiv ali žaljiv, je najpomembnejše, da na obnašanje ne odgovorimo iz prizadetosti in bolečine. S tem le ‘prilijemo olja na ogenj’. Namesto tega raje obvladajmo naša čustva in tako ohranimo dostojanstvo. Na otrokovo obnašanje se odzovemo npr. z besedami: »Vidim, da si res jezen name.« Ali: »Hotela si, da rečem ja, jaz pa sem rekla ne.« Otroku moramo pokazati, da vemo, kako se počuti. Natančne besede niso toliko pomembne, bolj pomembno je, kako jih izrečemo. Bistvo je: ohranimo odnos, šele kasneje se o incidentu pogovorimo.

3. načelo: Otroku bodite v oporo ob njegovem spoznanju, da nečesa ne more dobiti ali mu nekaj ne uspe, torej ob razočaranju ga ne učite lekcij.

Otrok se mora v življenju veliko naučiti: sprejeti sorojence, deliti igrače, dojeti, da ni vedno v središču pozornosti, naučiti se soočiti s frustracijami itd. Glavni mehanizem tega učenja pa ni pravilno mišljenje temveč prilagajanje, ki se v čustveni razsežnosti občuti najprej kot razočaranje in nato sprejemanje situacije. Starši moramo otroku pomagati, da se prilagodi na različne življenjske situacije, ki mu niso pogodu in ki jih ne more spremeniti. To je najtežja naloga staršev: otroku pomagati, da sprejme situacijo takšno kakršna je, pri čemer mu nudimo čustveno podporo.

4. načelo: Navadno imajo otroci dobre namere, zato jim verjemite in ne zahtevajte zgolj dobrega obnašanja.

Dobri nameni so kot zlato: namen je seme, iz katerega bodo vzklile vrednote ter osnova za razvoj odgovornosti. Otrokovi dobri nameni ležijo v dejstvu, da otrok s starši želi sodelovati, ne pa jim nasprotovati. Malčka v sodelovanje pritegnemo na način, da dobi občutek, da z nami sodeluje po svoji volji in naše prošnje ne doživlja kot ukaz: »Vrečke moram nesti v avto. A misliš, da si dovolj močen, da jih neseš ti?« Na tak način vzpostavimo povezavo z otrokom in če je na nas varno navezan, nam bo z veseljem sledil. Bistvo je: negujmo odnos, da bo otrok po svoji volji z nami sodeloval.

5. načelo: Prisluhnite impulzivnemu vedenju otroka ter s pogovorom odkrijte njegove prijetne in neprijetne občutke.

Če se otrok obnaša impulzivno, soočenje ne pomaga, temveč intenzivna občutja še okrepi, ali pa se otrok zapre. »Takoj prenehaj s tem!« »Dovolj te imam!« Namesto soočenja, otroku pomagajmo, da v sebi najde mešane občutke. Zavedanje mešanih občutkov otroku pomaga, da lažje obvladuje intenzivna čustva. Če se otrok obnaša impulzivno, najprej počakamo, da se vihar pomiri. Ko je otrok miren in ko ponovno z njim vzpostavimo povezavo (lahko je to šele naslednji dan), načnemo pogovor o pretekli situaciji: »Kako fino je, ko sva tako skupaj v naravi. Ampak, a se spomniš, kako težko ti je bilo včeraj na vlaku?« Izpostavimo dejstvo, da nama je v tem trenutku prijetno biti skupaj, poudarimo torej povezanost, in hkrati omenimo tudi, da včeraj na vlaku ni bilo prijetno. Otroku pomagamo, da v sebi najde mešane občutke in takrat je odprt za naše usmeritve in nasvete.

6. načelo: Od (impulzivnega) otroka ne pričakujte odraslosti in zrelosti, ampak mu ustrezno vedenje pokažite. 

Impulzivni otroci niso sposobni svojim željam in stališčem ob bok postaviti stališč in občutij drugih ljudi. Takšne otroke pogosto dojemamo kot brezčutne, sebične, konfliktne in brezbrižne. Zaradi tega postanemo zelo jezni nanje in od njih zahtevamo nemogoče. Kako jim pomagati? Impulzivni otroci potrebujejo natančna navodila, kako se morajo obnašati in postopati. Če so varno navezani na svoje starše, bodo njihova navodila z veseljem poslušali, saj jim bodo popolnoma zaupali.

7. načelo: Spremenite otrokovo okolje v primeru neuspešnih poskusov spremembe otrokovega vedenja.

Tega ukrepa se poslužimo v primeru, ko vse druge metode odpovedo. Otrokovo okolje spremenimo  tako, da ne bo več spodbujalo in omogočalo neželenega obnašanja, pri čemer je ključen vpogled v to, kaj povzroča otrokovo impulzivno obnašanje. Ugotoviti je treba, kaj v otroku zbuja frustracije, ki jih nikakor ne zmore preseči in obvladati ter temu primerno spremeniti okolje.

 

Sodelujoči strokovnjaki:

Gita Mateja de Laat

Strokovnjakinja Sočutnega varstva otrok

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

Ni objav za prikaz

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here